Članice Lions podružnice Panonke se pri svojem humanitarnem delu občasno srečujejo tudi z otroki, ki živijo v rejniških družinah. Ob tem so se dotaknile tudi razširjenega družbenega mita, da se nekateri rejniki za svoje poslanstvo odločajo predvsem »zaradi denarja«.
Z namenom poglobljenega razumevanja so na srečanje povabile Minko Žiberna, ki je na področju rejništva dejavna že štiri desetletja. Pogovor je udeleženke pretresel in hkrati obogatil z dragocenimi vpogledi v kompleksnost in zahtevnost rejniške vloge. Takšno pričevanje bi bilo po njihovem mnenju dragoceno za vsakega odraslega in otroka.
Temeljni cilj rejništva ni nadomestiti biološke družine, temveč otroku zagotoviti varno, stabilno in spodbudno okolje, ki omogoča čustveni razvoj ter občutek pripadnosti. Otroci, ki pridejo v rejništvo, pogosto nosijo s seboj izkušnje travme, izgube in negotovosti. Pogoste so motnje navezanosti, razvojne in učne težave ter čustvene in vedenjske stiske. Otrok v rejništvu ni »problematičen«, temveč ranjen – potrebuje čas, potrpežljivost, predvidljivost in hkrati bližino, ki se je zaradi preteklih izkušenj lahko tudi boji.
Doživljanje rejništva je pri otrocih različno, pogosto pa ga spremljajo občutki krivde, zvestobe biološkim staršem, tudi kadar so ti povzročili bolečino, strah pred ponovno zapustitvijo ter zmeda glede identitete in pripadnosti. Pozitivne izkušnje nastajajo takrat, ko rejniki otroku omogočijo ohranjanje zgodbe o izvorni družini in ga ne postavljajo pred izbiro med »eno ali drugo stranjo«, temveč ga sprejemajo takšnega, kot je. Mnogi otroci rejniško družino ohranijo kot svojo tudi v odraslosti.
Vloga rejnikov presega klasično starševstvo. Poleg vsakodnevne skrbi za otroka vključuje sodelovanje s sodišči, centri za socialno delo, šolami, terapevti in pogosto tudi z biološko družino otroka. Njihovo delo spremljajo čustvena obremenjenost, tveganje za izgorelost, občutek razpetosti med sistemom in otrokom ter strah pred navezanostjo, saj se lahko zgodi, da otrok nekoč odide. Kljub temu številni rejniki v svojem poslanstvu najdejo globok občutek smisla, osebne rasti in dragocene odnose z otroki, četudi so ti včasih časovno omejeni.
V Sloveniji se sistem sooča s pomanjkanjem rejnikov, zlasti za starejše otroke in otroke s posebnimi potrebami. Postopki so dolgotrajni, administrativne obremenitve velike, psihološka podpora otrokom in rejnikom pa pogosto nezadostna. Prisotne so tudi napetosti med rejniškimi in biološkimi družinami.
Rejništvo ni idealna rešitev, je pa v številnih primerih najbolj človeška možnost, kadar otrok ne more ostati v domačem okolju. Predvsem pa je rejništvo zgodba o odnosih – o tistih, ki so se pretrgali, in o tistih, ki se lahko znova, počasi in previdno, zgradijo.
