Anastazija Gril je nadebudna 13-letnica iz Velenja. Obiskuje 8. razred Osnovne šole Gustava Šiliha Velenje.
Soočena s slabovidnostjo je razvila mnoge druge talente in enega izmed njih je udejanjila v eseju z naslovom “Skupaj smo eno” v okviru mednarodnega natečaja “Esej miru”. Anastazijin esej je bil predstavljen in razstavljen na razstavi del natečaja “Plakat miru – Skupaj smo eno 2025/2026”, ki jo je v novembru lani pripravil Lions klub Velenje.
Spoznajte avtorico eseja, ki je imel priložnost napredovati na mednarodno raven LCI ter preberite njene misli v eseju “Skupaj smo eno”. Z Anastazijo se je pogovarjala Alenka Avberšek, predsednica Lions kluba Velenje.
Kdaj si prvič začela opažati, da svet vidiš drugače kot drugi?
Pred diagnozo sploh nisem vedela, da svet vidim drugače kot drugi. Mislila sem, da tako pač mora biti. Vem le, da nikoli nisem videla letal, ptic in drugih stvari, ki so bile daleč stran.
Kako je diagnoza spremenila tvoje življenje?
Že pred diagnozo so mi učiteljice na podružnični šoli same ponudile nekatere prilagoditve, za kar sem jim zelo hvaležna. Na podlagi diagnoze pa sem dobila odločbo, v kateri so natančno opredeljene usmeritve in prilagoditve za delo v šoli. Kot sem že omenila v eseju, sem imela pred diagnozo le eno prijateljico, danes pa jih imam več. Ker zdaj razumem, kaj se dogaja z mano, se o tem lažje pogovarjam tudi z drugimi. Postala sem bolj odprta in se ne zapiram več vase. Odločila sem se tudi, da bom v tem šolskem letu sošolcem predstavila svoje stanje, da bodo razumeli, da na to, kar se mi dogaja, nimam vpliva.
Se je spreminjal tudi tvoj odnos s prijatelji, sošolci in učitelji?
Da, zelo. Največja sprememba je v tem, da se s prijatelji in sošolci danes več pogovarjamo in družimo. Včasih kakšen sošolec že pred mano opazi nekaj, česar sama ne vidim, in na to opozori učitelja. V tem šolskem letu sem dobila tudi nekaj novih učiteljev. Ti so me sami povprašali o mojem stanju in o tem, kako mi lahko dodatno pomagajo poleg že obstoječih prilagoditev. Sicer pa so učitelji zelo razumevajoči in me pogosto vprašajo, ali sem uspela vse prepisati in ali lahko sledim pouku.
Kako so ti prilagoditve pri pouku konkretno pomagale?
V lanskem šolskem letu sem z odločbo dobila tudi pomoč tiflopedagoginje, ki me je začela učiti kompenzatornih tehnik, strategij opazovanja, slepega tipkanja in uporabe učnih pripomočkov, kot sta digitalna lupa in računalnik. Sprva teh pripomočkov pri pouku nisem želela uporabljati. Letos digitalno lupo uporabljam pri vseh predmetih, saj mi omogoča, da zapis s table fotografiram in ga nato povečam. Gradivo, ki mi ga učitelji povečajo na dogovorjeno velikost, mi omogoča aktivno sodelovanje pri reševanju nalog. Uporaba ustrezne oblike in velikosti pisave ter podaljšan čas pisanja testov mi pomagajo, da nisem pod tolikšnim pritiskom, ali bom uspela vse rešiti. Občasno se še zgodi, da kakšne naloge z več besedila, na primer pri slovenščini ali angleščini, kljub prilagoditvam ne uspem dokončati, ker mi zmanjka časa. Trenutno mi največ težav povzroča periodni sistem – poleg premajhne pisave (ime elementa, vrstno število ipd.) je problematična tudi barva ozadja, saj zaradi pomanjkanja kontrasta zapisanega ne vidim dobro.
V eseju omeniš, da imaš odličen posluh, spomin, občutek za živali in orientacijo. Kateri od teh talentov ti pomeni največ? Zakaj?
Vsi ti talenti mi veliko pomenijo. Posluh in spomin mi na primer pomagata pri petju, da pojem natančno in si lažje zapomnim besedila. Ker živim na vasi, mi je zelo pomemben tudi občutek za živali in sposobnost pravilnega odzivanja na njihovo obnašanje. Orientacija in dober spomin pa mi zelo pomagata pri orientacijskih tekmovanjih, kjer poleg orientacije potrebujem tudi znanje teorije (vozli, koče, živali, rastline, orodja, prva pomoč …). Vsem tem talentom je skupno to, da se pri njih nikoli ne zanašam na vid.
Kaj ti daje občutek samozavesti?
Občutek samozavesti mi dajejo prijatelji, ki mi stojijo ob strani. Kako razumeš slogan »Skupaj smo eno« skozi svojo osebno izkušnjo? Gospa Nussdorfer je na podelitvi priznanj povedala, da se mir začne pri posamezniku, in s tem se popolnoma strinjam. Zdaj, ko poznam svoje stanje in vem, da se na vid ne morem zanesti, sem bolj mirna in nimam več občutka, da se drugim zdim čudna. Našla sem notranji mir in se lahko z ljudmi pogovarjam bolj iskreno. Ko smo iskreni drug do drugega, lahko začnemo živeti v slogi in povezanosti ter na ta način postanemo eno. Tudi sama sem z iskrenostjo našla več prijateljev in z njimi stkala pristnejše odnose.
Kakšno prihodnost sanjaš zase?
Za zdaj še ne sanjam o prihodnosti, saj ne vem oziroma nisem prepričana, kaj si želim. Zanima me veliko stvari in v vsaki uživam, zato se trudim živeti v sedanjosti in se ne obremenjevati s prihodnostjo. Trenutno se z njo bolj obremenjujeta moja starša in stara starša.
Anastazijin esej “Skupaj smo eno” preberite TUKAJ.
