V teh dneh, ko se svet vrti okoli epidemiološkega minevanja in koledarskega konca, je odšel od nas član Lions kluba Maribor, spoštovani akademik Jože Mlinarič. V naših vrstah je nastala zareza, saj je bil steber mnogih naših druženj, ko nam je odkrival srednjeveško dogajanje v prostorih slovenske in avstrijske Štajerske in Dolenjske.
Profesor je bil po mnenju njegovega kolega poglavitni štajerski zgodovinar, ki »svojih latinskih korenin nikoli ni zatajil«. S svojim delom je v monografijah in številnih strokovnih pisanjih odkrival zgodbe naših srednjeveških kulturnih središč, ki so bili takrat samostani. Iz arhivske dokumentacije je pripravil materiale za nadaljnje raziskovanje našega vzhodnoslovenskega prostora, tako materialnega, etničnega kot duhovnega. S svojimi vodenji po krajih naše preteklosti pa nam je odkrival tudi svojo dušo: vzgojeno in negovano iz izročil grške, latinske in nemške humanistične omike.
Seveda ta njegova formacija ni v javnosti naletela na medijsko aplavdacijo, saj so horizonti sodobnega množičnega človeka drugačni. V svoji, rekli bi lahko stoični drži, ki je razodevala njegovo drugačno vedenje o svetu, se tudi ni vtikal v aktualne politične razmere in je bil tako zunaj javnih mikrofonov in kamer. V svoji pronicljivosti je gotovo videl in vedel, kako se zgodovina ponavlja in da se od nje žal nič ne naučimo. Vendar ni ostal povsem neopažen. Mariborska občina s častnim meščanstvom in SAZU s članstvom v zboru akademikov ga ni spregledala. Svojo vlogo pa je našel v strokovnih krogih, med študenti in kolegi, kjer je bil spoštovan in cenjen učitelj ter živahen sobesednik. Tudi v lionistični organizaciji je našel svoje drago mesto, kjer nas je spodbujal s svojo besedo in svojim zgledom.
Svojo kariero, sam bi jo gotovo imenoval poslanstvo, je pričel – po diplomah iz klasične filologije in zgodovine – kot prevajalec iz grščine in latinščine, nato pa kot srednješolski profesor v Novem mestu. Potem je bil zaposlen v Dolenjskem muzeju in v Arhivu Maribor, kjer se mu je odprla strokovna pot v preteklost, ki jo je odstiral s svojim znanjem jezikov. Šele nato je postal po doktoratu profesor in neutrudni iskalec in bralec listinskih dokumentov, neumoren urednik in avtor številnih raziskav in znanstvenih člankov. Koliko poletnih počitnic je presedel v arhivih pri nas in v Avstriji v arhivu cisterce Rein je vedela samo njegova družina! Urejal je Časopis za zgodovino in narodopisje, v Gradivu za zgodovino Maribora je ustvaril bazo virov za raziskovanje svojim naslednikom. Pa ni bil zaprašen arhivist. Začel je s prevajanjem antičnih pesnikov, med prevodi je tudi npr. samostanski jedilnik cistercijanov v Žičah iz leta 1737. Pripravil je predavanja o gojenju in pridelavi vina na Štajerskem. Pri tem je tudi sam z ljubeznijo negoval svoj vinograd na gričih nad Dravsko ravnino pred Mariborom.
Član Lions kluba Maribor je bil 15 let. V tem času smo razen izletov z njegovim vodenjem obiskovali samostane kartuzijanov v Sloveniji ter samostane v Avstriji: Kremsműnster, Rein, Melk, Admont in še katerega. Ves ta evropski prostor je razumel kot skupni zgodovinski duhovni prostor tudi naših prednikov, širše od etničnih ali lastninskih meja. Ob množici letnic in imenih protagonistov je imel neskončno zalogo drobnih podatkov in anekdot. Njegova razlaga je bila polna navdušenja, pri tem je bil srečen, če je znal tudi v nas vzbuditi občudovanje.
Pri Jožetu Mlinariču velja omeniti njegovo strastno iskanje podatkov in dejstev, s katerimi je potem gradil zgodovinsko sintezo. Njegova neizmerna predanost stroki je bila vsem nam pedagoška ura spodbude za vsakršno delo. Ker je današnji površni čas poln nekakšnih zgodb, ki so plod domišljije ali želja, je ta njegova strast odkrivanja resnice toliko bolj vznemirljiva. Razlogi za tako nečastno uporabo zgodb so lahko seveda tudi koristoljubni. Kjer domišljija ali celo namerno kreiranje podob in dejanskosti prevladuje nad podatki in dejstvi, je tudi življenje v tako razloženi pokrajini hiša na pesku. Ljudje so ob nasprotujočih podatkih zmedeni, mnogi ob tem dvomijo, ali je sploh kaj res, drugi pa pričnejo verjeti, da je več resnic.
Ali si lahko predstavljamo, kako duhovno bogato deželo bi ustvarili, če bi vse izrečene besede v našem prostoru temeljile na dejstvih, na preverjenih podatkih, na objektivni resnici? Tako pa si nekateri podajamo izmišljenine kot na resnici temelječe zgodbe, jemljemo jih kot otroci piškote iz rok javnomnenjskih voditeljev. In Jože je bil drugačnega kova: v svojem življenjskem poslanstvu je nenehno kopal v rudniku preteklih dogodkov, oseb, dejanj in se trudil razumevati preteklost na izpričanih in zapisanih podatkih. Za to je žrtvoval verjetno prenekatero osebno udobnost.
Z Jožetom lahko rečemo v njegovem dragem jeziku: non omnis moriar! Ne bom umrl ves! V družbi članov Lions kluba Maribor bomo pogrešali njegovo plemenito osebnost in hvaležni smo, da smo lahko z njim delili lionistično poslanstvo.
Zapisali v Lions klubu Maribor
0 Komentarjev