Prav je, da se vam najprej predstavim. To, da živim ob morju, v Izoli, me opredeljuje vsaj toliko kot moj poklic novinarke in voditeljice na Radiu Koper. Šum morja in šum besed sta mi pri srcu, ker lahko ljudi osrečujeta, povezujeta. Da ljudi povezujem sem se začela zavedati z leti, ko je marsikateri »šum« postal neslišen ali se je spremenil v skupno lepo melodijo. Tako sem se srečala tudi z Lionizmom, na povabilo Dorijana Maršiča, ko je v času svojega guvernerskega mandata ustanavljal naš klub, katerega ustanovna članica sem. Morda marsičesa o Lionizmu še ne vem, pripadam pa mu uradno od leta 2012. Zagotovo pa ga čutim. In tako delujem in živim. In zdaj, ko se bliža 100 letnica si želim, da bi ta »elitizem duha« kot pozitiven virus dobrega prenesli na vse, tudi tiste, ki še vedno dvomijo v naše poslanstvo.
Moj zamisel je povezana z največjim darilom, ki ga lahko damo sočloveku in na stane čisto nič, pomeni pa veliko – to je OBJEM.
V ta objem bomo povezali Slovenijo v enem dnevu. Sredi maja leta 2017, bomo naš Tečem, da pomagam izjemoma izvedli v 11-ih mestnih občinah v dopoldanskem času, mi vsi in do takrat v posameznih okoljih imenovani-izbrani AMBASADORJI OBJEMA pa ob zaključku teka pritekli na mestni trg, kjer bo živo, lepo, kjer bo nekdo zaklical :«3, 2, 1- Objem«..in se bomo objeli. Lioni in vsi, ki z njimi sodelujemo, otroci z osnovnih šol, ki bodo ta dan imeli športni dan, da bodo lahko z nami, občani…. Istega dne zjutraj bosta 2 para /moški-ženska/ ultramaratoncev, z dveh smeri, 100 km oddaljenih od Ljubljane / 1km za vsako leto/ tekla proti glavnemu mestu, kjer bodo na Kongresnem trgu predstavitvene in prijazne stojnice vseh Lions in Leo klubov iz vse Slovenije…in ko bosta popoldne pritekla na trg, bomo tam vsi mi, ki bomo, morda na poziv predsednika države » 3, 2, 1-Objem«, bili to kar smo: darovalci humanitarnega objema prijatelji, Ljudje. Lioni, ki upravičeno in ponosno praznujemo. To bo PRAZNIK.
Morda je prezgodaj za pisanje o tem objemu, ki ga čutim kot zgodbo, Tudi si ne želim, da bi bilo za vse nas, pridne Lione, prenaporno. Ampak…zgodbe se začnejo pisati s prvo črko in dokler na koncu napišemo »happy end« je še dolgo. Jih pa…z več časa pred nami, lažje ponotranjimo.
Če se bomo do takrat, ko bomo skupaj napisali to besedo, kar tako, tu in tam objemali že prej, pa bo seveda dobrodošlo, kaj pravite?
Nataša Benčič
