V časniku Finance je bil 24. junija 2011 objavljen prispevek z naslovom »Ugrabili so nam državo. Zdaj hočejo, da je zatohla« avtorja Bogdana Lipovška. V prispevku, v celoti je dostopen tu, je bila omenjena tudi naša organizacija, z naslednjim besedilom:
Lionsi in Rotarijci
Med skrivne skupine sodita instituciji lionsov in rotarijcev. Oboji razglašajo, da je njihova glavna dejavnost humanitarna. So organizacija nekakšnih Kekcev, ki so prepričani, da je dobra volja najbolja, gojijo prijateljstvo in se zavzemajo za mir na svetu. Zadnje sicer ne zelo uspešno, ampak preveč od Kekcev ni pričakovati.
Če egoizem krepi ekonomsko moč, krepi altruizem socialno moč. Njihova dejavnost ni usmerjena v spreminjanje razmer, v katerih bi bila dobrodelna dejavnost nepotrebna, ampak v konserviranje družbene neenakosti, v kateri z izključujočo človekoljubno dejavnostjo izkazujejo in krepijo svoj družbeni položaj. Imam – torej lahko pomagam, z drobtinicami, neverjetno bahavo.
V zvezi z njegovimi zapisi o slovenskih Lionsih želimo javnost seznaniti z nekaterimi dejstvi, ki postavljajo »analizo« gospoda Lipovška o slovenskem družbenem in socialnem prostoru v novo luč in bralcem omogočajo novo, širšo presojo. V ta namen smo pripravili odgovor, ki je bil v Financah objavljen 1. julija 2011, njegovo besedilo najdete spodaj ter tudi tu.
Odgovor: Ugrabili so nam državo. Zdaj hočejo, da je zatohla
V Financah, tako tiskanih, kot na spletni strani, je bil v petek, 24. junija 2011, objavljen članek z naslovom Ugrabili so nam državo. Zdaj hočejo, da je zatohla, avtorja Bogdana Lipovška.
V zvezi z njegovimi zapisi o slovenskih Lionsih želimo javnost seznaniti z dejstvi, ki postavljajo “analizo” gospoda Lipovška o slovenskem družbenem in socialnem prostoru v novo luč in bralcem omogočajo novo, širšo presojo.
Svetovno gibanje Lionizma ni bilo nikoli skrivno. Nasprotno, za svojo dejavnost je vedno iskalo javno podporo, partnerstva in sodelovanja. Le na tak način lahko dobrodelna in prostovoljna organizacija uspeva in preživi skoraj 100 let. Nenazadnje je javno delovanje svetovne Lions organizacije in zbor, na katerem je spregovorila Helen Keller, pripomoglo k iskanju njenega globalnega poslanstva, to je pomoči slepim in slabovidnim. Gre za največjo prostovoljno organizacijo na svetu, ki ima milijon in štiristo tisoč članov v preko 200 državah.
Poleg tega Lionsi ponosno nosimo svoje članske značke in svojega članstva ne prikrivamo. Želimo biti prepoznavni tako na ravni organizacije, kot kot posamezniki, saj pričakujemo, da se na nas obrne vsakdo, ki se znajde v stiski. Vsi člani z naslovi in kontakti so tudi zapisani v imeniku članov, ki ni tajna knjižica temveč povsem javna tiskovina, ki jo dobi vsak član. Kako naj bi se torej moč in interes skrivala, predvsem pa zakaj, ve le gospod Lipovšek in njegova morebitna raziskava, na osnovi katere nam je podal svojo analizo.
Očitati članom Lions klubov egoizem in altruizem kaže na avtorjevo nepoznavanje našega dela, vsaj verjamemo in upamo, da zatem niso kakšni drugi nameni s ciljem zavajanja javnosti. Lionsi vlagamo svoj čas, svoj denar, svojo energijo in ideje, da bi oblikovali takšna okolja in dogodke, ki bi motivirali ljudi k zbiranju pomoči za druge. Če smo zato Kekci, naj zapišemo, da je takšnih Kekcev v Sloveniji premalo, da bi lahko zadovoljivo pokrili potrebe, na katere država pozablja oz. jih sploh ne more rešiti. Tako tudi ob tej priložnosti vabimo vse dobre ljudi, odgovorne posameznike, ki želijo aktivno razreševati družbene nepravičnosti in socialne ter zdravstvene stiske soljudi, da se nam pridružijo.
Slovenski člani Lions klubov smo v dvajsetih letih delovanja podarili pomoči potrebnim sodržavljanom več kot pet milijonov evrov, vložili neznano, vendar ogromno število ur v to, da smo obnovili, popravili, očistili, odpeljali, organizirali ali kako drugače vplivali na to, da je številnim danes bolje. Na področju zdravja ali preprosto socialnega preživetja.
Če bi gospod Lipovšek kot direktor hotela, ki ga tako Lionsi kot Rotarijci občasno najemajo za dobrodelna srečanja, obiskal vsaj eno od takšnih “domačih” srečanj, bi ostal brez vsebine svojega članka. Ne glede na to, upamo da bo v bodoče gost kakšnega našega srečanja, dogodka ali akcije ter se na lastne oči prepričal, kako napačne so navedbe v njegovem članku.
Ob koncu se gospodu Lipovšku zahvaljujemo za primerjavo s Kekcem, težko bi v Sloveniji našli boljši lik s katerim se Lionsi lahko poistovetimo. Vsakdo, ki je bral Josipa Vandota pozna Kekčevo dobronamerno osebnost, njegovo pripravljenost pomagati vsem v svojem okolju, še posebej pa slepi Mojci, pri čemer ga tudi bradati Bedanec ni zmogel ovirati.
Pomagamo,
Anton Horvatič, guverner Distrikta 129, Slovenija, 2010/2011