Robi je športnik, Robi je vrhunski športnik, a je tudi sladkorni bolnik. Sladkorna bolezen tipa 1 ga je »dohitela« že v otroštvu, na začetku najstniških let. Že takrat je bil zapisan športu in je resno treniral plavanje. Po diagnozi pa se je vse ustavilo, same prepovedi: ne smeš telovaditi, ne smeš na izlet s sošolci, tudi služenje vojaškega roka ni bilo možno. Te ovire pa so samo spodbudile njegovo uporniško naravo in trmo. Odločil se je, da mu bolezen ne bo krojila življenja, ampak bo on »krojil« bolezen. Skupaj z zdravniki si je zadal cilj, da bo izpolnil vse svoje sanje. Njegovi cilji pa so bili vse prej kot običajni, težko dosegljivi tudi za povsem zdravega človeka. Tisoče kilometrov na kolesu, skoki s padalom, skoki z jadralnim padalom, potapljanje. Bil je del spremljevalne ekipe na najtežji kolesarski dirki čez Ameriko (RAAM), z jadralnim padalom je poletel z Mont Blanca, vsako leto naredi okoli 50 potopov in še bi se kaj našlo.
Ponosen je na svoje dosežke in tudi na to, da je redno zaposlen na centru za obveščanje, kjer mora biti vedno stoodstotno pripravljen, saj je od njega odvisno tudi kakšno življenje. Zase pravi, da ni bolan, ima samo presnovno motnjo, ki jo suvereno obvladuje z inzulinsko črpalko in strogo disciplino. O svojih izkušnjah je napisal tudi knjigo z naslovom V iskanju prave vrednosti. Želi si, da bi knjiga spodbujala vse, ki imajo podobne težave, da se je vredno potruditi in vztrajati, da je bolezen mogoče obvladovati in da lahko človek kljub vsemu normalno živi. To sporočilo je še zlasti pomembno, saj ima danes sladkorna bolezen že znake epidemije. Zase pravi, da je umirjen in zadovoljen s svojim življenjem, saj je naredil vse, da ga bolezen ne bi ovirala.
Za Robija tudi nebo ni meja …
