KOT V FILMU…
…Dan je dišal po svežem. Zvoki jutra, veselih ljudi, so dnevu že dajali vonj in okus. Ko kar nenadoma začutiš v zraku » tisto neopredeljivo nekaj« in nekako veš, da bo uspelo.
Da bodo sanje, ki si jih najprej sanjal sam in v črno beli tehniki, nato pa so s pomočjo organizacijskega odbora in vseh vas dobivale vse bolj žive barve, postale resničnost. Da bo tista pesem, ki je nekako osamljeno zvenela v glavi, dobila melodijo, ki jo bo začutilo veliko ljudi in se ob njej zares objelo. Da se bo OBJEM, to darilo človeka -človeku, zares zgodil. A niti v sanjah, ni imel tako lepe podobe. Sanje niso bile niti približek tega, kar smo ustvarili vsi SKUPAJ. Zagrabili smo PRILOŽNOST, ki jo je Hellen Keller označila za »…. muhasto damo, ki na vsaka vrata potrka samo enkrat in če se vrata hitro ne odprejo, gre naprej in se nikoli več ne vrne. In tako tudi mora biti; ljubke, všečne dame ne bodo čakale. Pojdite in jih zagrabite….« Tako je dejala, ta naša velika vzornica.
Saj vem, da v soboto nismo razmišljali o njenih besedah, a smo jih udejanjali. Z vsako prijazno besedo, nasmehom, aplavzi številnim glasbenikom, ki so obogatili naš dan, mladim likovnikom, ki ustvarjajo mirovna sporočila Plakata miru, tekačem, ki so s 100 km teka objeli Slovenijo, govornikom, ki so sporočali o tovarištvu, miru, humanitarnosti in prijateljstvu. Z mimohodom po Ljubljani, ki je navdušil ljudi in nas same. Vse to smo vsi mi doživeli in ustvarili skupaj. Ob poklonu 100 letni dragoceni zgodovini, smo tudi sami ustvarili dan za zgodovino lionizma.
Prvič smo imeli 100 let in za prvi vtis ni nikoli več druge priložnosti. Zagrabili smo jo, Hellen.
Hvala vam, dragi ljudje. In en velik Objem za številne nove zgodbe.
Vaša, Nataša Benčič